Quo Vadis, Aida?

Quo Vadis, Aida?
Quo Vadis, Aida?
Povzetek:

Bosna, 11. julija 1995. Aida v Srebrenici dela kot tolmačka za Združene narode. Ko mesto zasede srbska vojska, tudi njeni družinski člani poiščejo zatočišče v oporišču modrih čelad. Aida ima zaradi svojega dela dostop do ključnih informacij o pogajanjih. Kakšna bo usoda njenih bližnjih in rojakov – se bodo rešili ali jih čaka smrt? Kaj naj stori?

Filmski fokus:

Quo Vadis, Aida? Jasmile Žbanić najbrž ni povezan z zgodovinskim romanom Henryka Sienkiewicza o preganjanju prvih kristjanov v Rimu, a je več kot samo zgodba, je pravi srčni napad. Gre za enega najuspešnejših filmov leta 2020, ki je svetovni pohod začel v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala in nato nezadržno pobiral nagrade na več pomembnih festivalih, na primer v Arrasu, na festivalu Les Arcs in v Luxembourgu. Leto je sklenil z nagrado Independent Spirit Award za najboljši tuji film in nominacijo BAFTA za najboljši tuji film in najboljšo režijo (prvič v zgodovini za Bosno) ter celo z nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film.

Burna pripoved neizprosno sledi Aidi (izvrstni Jasni Đuričić), ki se je za potrebe Združenih narodov v Srebrenici prelevila iz učiteljice v tolmačko. Ko mesto zavzame srbska vojska in zavlada pekel, se skuša znajti, kakor ve in zna. Ob njej spremljamo, kaj se dogaja z njenim možem (Izudinom Bajrovićem) in sinovoma (Borisom Lerom in Dinom Bajrovićem), ki se skrivajo v oporišču med tistimi, ki obupani prosijo za zatočišče. 

Nekaj nas spominja na film Dunkirk: Aidin zadihani odnos do vojne, ko v teku rešuje svojo družino. Ker ves čas spremlja tiste, ki naj bi odločali, veliko ve – preveč, da bi slepo zaupala njihovim obljubam. Preveč, da ne bi imela pomislekov, ko ponavlja njihove prazne besede utrujenim, prestrašenim obrazom. V dveh jezikih ji povedo, da so Nizozemci zaprli vrata, čeprav so Združeni narodi Srebrenico razglasili za varno območje. 

Čas se izteka in dimenzije prostora se zožujejo (montaža je bila v čudežnih rokah Jarosława Kamińskega, ki ga poznamo že od Hladne vojne/Cold War). Zgodba se prelevi v pravo srhljivko; manjka samo še odštevanje na štoparici iz akcijskih filmov. Grozljiva usoda Srebrenice nam je vsem znana, zato ne bomo ničesar pokvarili, če povemo, da v tej zgodi ni rešiteljev in preobratov v zadnjem hipu. Celo polkovnik, ki vztrajno trdi, da je pomoč na poti, se na koncu zapre v sobo in ne želi nikogar videti.

Teža pripovedi dobro se povsem ujema s tematiko, a film nas tudi posrka vase in očara. Zgodba se upočasni samo za kratek skok v preteklost, v čas tekmovanja za najboljšo pričesko vzhodne Bosne. A hitro se spet povrne k izmikanju vprašanjem ljudi in v vsiljivo večno spraševanje „Kaj pravi? Kaj pravi?“ Pa saj ne, da bi bilo komu res mar. Žbanićeva (ki je za svojo Grbavico prejela beneškega zlatega medveda) ne zapravlja odmerjenega časa, sploh za veličastne samogovore. Vseeno nam kot po čudežu pokaže vse obraze vojne: neuspešno komunikacijo, popolno nemoč čisto vseh vpletenih, čeprav imajo najboljše namene, in končno trdo spoznanje, da ni nobenega izhoda. Strašljivo je, da Žbanićeva ne pripoveduje zgodb iz daljne preteklosti, ampak slika dogodek iz leta 1995, ki ga vedno označuje kot izredno veliko travmo za vse v Bosni. Še toliko bolj v sodobnem kontekstu pozivanja k domoljubju. Ne moremo mimo tega, da so oboroženci in nasilneži v filmu znanci: Aidini nekdanji dijaki, nekogaršnji prijatelj iz študentskih let, kar je obenem groteskno in strašljivo. A se nam lahko kaj hitro spet zgodi.

Film Quo vadis, Aida? je izdelek produkcijske hiše Deblokada Produkcija s koprodukcijo Coop99, Digital Cube, Extreme Emotions, Indie Prod, N279 Entertainment, Razor Film Produktion, Tordenfilm AS, Österreichischer Rundfunk (ORF), TV ARTE/ ZDF, RTV BiH in TRT. Za mednarodno trženje je odgovorna družba Indie Sales.

Marta Bałaga, Cineuropa